Lep jesenski dan nas je zvabil v gozd. Otroci se obiska gozda vedno veselijo, vzgojiteljice pa smo hvaležne, da ga imamo, zaradi bližine, možnost obiskati v vsakem letnem času. Gozd namreč ponuja obilo doživetij in izkušenj. Tokrat smo s sabo vzeli košarice, da si naberemo različne gozdne plodove, liste in vejice. Otroci o gozdu že marsikaj vedo, zato smo se pogovarjali, kaj bomo v gozdu videli. Seveda smo napovedovali, da bomo srečali medveda, zajca in volka, v resnici pa smo videli (in slišali) ptice, močerada, veverico (poginulo, a otroci so rekli, da mogoče spi), hrošča, pajka in mravlje. Ozrli smo se v krošnje dreves, skozi katere je kukalo sonce in občudovali tiho padanje listkov. Zaprli smo oči in poslušali utrip gozda. Slišali smo šepet vetra in oglašanje ptic. Podrti hlodi in korenine dreves so omogočali hojo čez ovire ter skoke in preskoke. Po malici, ki smo jo vzeli iz nahrbtnika, smo našli drevesa kostanja, pod katerim smo nabrali še nekaj kostanjev. Seveda smo si želeli, da bi jih nabrali več, vendar so se košarice kljub temu napolnile z različnimi listi , vejicami, žirom in želodom, celo eno dežnikarico smo našli.
Ko smo odhajali iz gozda, smo zapeli še pesmico o ježku in medvedu, ki sta se srečala na gozdni poti ter s polnimi košaricami odšli nazaj v vrtec.
Odgovori otrok, na vprašanje, kaj jim je bilo v gozdu najlepše: Veverica, ko smo našli močerada, ko sva se z Žigatom lovila, drevesa – ko sem jih objela in jih potipala, veverica, ker sem nabirala mah, veverica, ko sem hodil po poti, ko smo pobirali kostanj, ko smo videli kuščarja mrtvega, ko sem videla veverico, listki, ki so padali z dreves, ko sem imel polno košaro plodov in listkov.
