OTROK NE MORE TEČI, ČE NE ZNA HODITI!
Otrok v risbi živi na simbolnem in ne v stvarnem svetu predmetov. Narisani krogi, kvadrati, ravne in krive črte ter odnosi v katerih se nahajajo, so likovna resničnost, ki biva v glavi in na papirju. Ta na simbolni ravni predstavlja dogodke in predmete iz realnega sveta. OTROŠKA RISBA JE SIMBOLNI ZAPIS, KI SE NANAŠA NA NEKO OTROKOVO DOŽIVETJE.
Otrok se lahko uči likovnega jezika le prek lastne izkušnje s svobodnim risanjem, slikanjem, oblikovanjem…
A kaj naj otrok nariše? Predvsem ne tisto, kar bi želeli mi odrasli, saj naše predstave temeljijo na drugačnih izkušnjah.
Pesem o kužku otroku ne ustvari predstave o psu. Če pa bo otrok psa videl, pobožal, zaznal njegov vonj, opazoval njegovo gibanje, ga bo brez težav predstavil v risbi, kipu, besedi, gibu; seveda na svoj način in v skladu s svojo razvojno stopnjo. Ampak to, in samo to, je kuža, ki ga zmore prenesti v likovni jezik. Zato so lahko takšne in podobne risbe prave pripovedi o preteklem dogajanju, doživljanju…
Narisana spirala je najpogosteje eden od prvih simbolov za živa bitja, saj zaznamuje gibanje. Številne prepletene krivulje nakazujejo, da je bilo veliko gibanja, po vsem prostoru.
Sklenjeni liki (krogi, ovalne oblike, oglate oblike) so posameznosti (morda predmeti, osebe). Ko otrok sklene črto, zapre notranji prostor in ga s tem loči od zunanjega; pove, da je to nekaj kar biva samo zase, ločeno od vsega kar ga obdaja.
Pa spoznajmo še nekaj načinov – tehnik izražanja. Najbolj blizu sta nam risba in slika. Kadar se izražamo s črtami, ki jih pušča svinčnik, oglje, kreda, tuš, barvica, takrat nam otrok spregovori skozi risbo.
Kadar uporablja čopič ali drugo orodje, s katerim lahko barva ploskve, takrat nastane slika.
Tako se nam odpira vrsta raznolikih možnosti za otrokovo ustvarjanje: včasih zamenjamo samo podlago (vrsto ali barvo papirja), včasih kombiniramo različna sredstva in materiale (npr. akvarel+voščenka), včasih je dovolj, da dodamo vodo kot na primer pri risanju na mokro podlago.
Otrok zelo rad ustvarja v tridimenzionalnem prostoru: zida, kipari, oblikuje, gradi, sestavlja… Glina, plastelin, slano testo, pesek, mivka, lesene škatle, kosi lesa, naravni materiali: storži, listi, želod. Vse to daje otroku možnost, da izrazi ustvarjalnost in domišljijo; hkrati pa raziskuje in se uči. Telesni stik z naravnimi sredstvi, gnetenje gline, presipavanje peska in semen, pa otroka sprosti in umiri, saj ga motivira – »zaposli« fizično in psihično.
