Le kaj je to tradicija?
Zagotovo vprašanje ni enostavno, sploh ne otrokom. A vseeno smo si novembra vzeli čas in tako cel mesec odkrivali, kaj tradicija je.
Sprva so otroci bolj ali manj ugibali:
- To so glavne jedi.
- Star kozolec in štala.
- Stara cerkev.
- To, da pečemo, kuhamo in jemo.
- Stara igrala.
- Nekaj starega.
- Stare igračke in kocke.
- Da pečemo piškote.
- Znanost v tradiciji, ko pečemo piškote.
- Da pečemo potico.
Kar nekaj dni smo potrebovali, da smo odkrili pravi pomen, pomagali smo si pa kar z internetom, tako smo našli informacijo, da jeTradicija prenos načina dela, obnašanja, prepričanja, verovanja in običajev na mlajše generacije.
Tradicijo se prenaša ustno ali pisno z vzgojo ali igranjem. Prenaša se predvsem načine dela in obnašanja, ki za razliko od instinkta niso prirojeni. Sem spadajo enostavni načini dela, kot sta uporaba orodja ali uporaba govora. (Wikipedija)
Zagotovo pa je tudi v naši skupini nekaj tradicionalnega, saj smo se že tretje leto zapored prijavili na tokrat že 9. Državno ocenjevanje in razstavo potic v Šentjerneju. Pripravili smo recept, skupaj z otroki nakupili nekaj sestavin, zmleli domače orehe, pripravili posode, predpasnike, ogledali smo si tudi kokošnjak, v katerem smo dobili domača jajca.
V četrtek smo zavihali rokave in se lotili dela. V goste smo povabili tudi Lukovo babico Melito, ki nam je zaupala nekaj skrivnosti pri pripravi potice. Skupaj smo nato pripravili in spekli okusno potico, ki nam je letos prinesla srebrno priznanje.
V nedeljo, 1. 12. 2024, smo se udeležili svečane podelitve, na kateri smo tudi nastopali s himno vrtca Mi smo čebele (N. Antončič) ter z deklamacijo Kolački (A. Štefan).
Vzgojiteljici sva ponosni na dosežek naših otrok, ter veseli da z nami sodelujejo tudi starši in stari starši.
Žaklina Kušljan in Ladka Simončič
